17.2.09

Akrostih 0029


Noči bi temo črno z lahkoto nje oči razbile,
Imajo ognja toliko v sebi, da bi še led topile.
Kdor pogleda jih, mu pamet in srce prežge,
A za lepoto tako, tvegati je vredno, ali ne?

11.1.09

Haiku 0014

Vprašanje! Kdo sem?
Napaka šestega dne?!
Odveč sam sebi!

7.1.09

Haiku 0013

Modrost nas uči,
da vse ima svoj konec,
le banana dva.

4.1.09

Haiku 0012

Sem samo statist,
v drami z naslovom,
"Igra življenja".

3.1.09

Haiku 0011

Romantik? Poet?
Obračam le besede.
Tipičen moški!

26.9.08

Akrostih 0028


Kaj žene jo, da kot na krilih vetra zmožna je leteti,
Ostali tekmovalci, le malo njih njo zmore prehiteti.
Ljudje strmijo ob nje moči, vir neskončne energije,
Eden ali dva obrata na pedalih, vse tekmece ubije.
Se zdi kot bitje z drugega planeta, vsa vesolja sila,
A krasota in vsi čari njeni, lahko bila bi gozdna vila.
Res vse zgoraj zdi se kot neskončna prazna hvala,
Kar ni sporno, da je zmagovalka Alpe-Adria pokala,
A le ona ve koliko za slavo tako leto celo je garala.

16.9.08

Rima 0010


Srečal je mladenič dekle mlado inu čilo,
Uganiti ni težko kaj naprej se je godilo.

Najprvo si ogrel je svoje močne roke moške,
Presenetil je dekle, ko jo zgrabil je za j****.

Njej početje to njegovo ni bila velika muka,
Globoko v sebi že se veselila dobrega je f***.

Oba t'ko vroča, biti je hitrej začela urca,
Se ona opogumila je in prijela ga za k****.

Ob tem se ji rdečica prikradla je na lička,
Nemirna je bila, ker že srbela jo je p****.

Kar naenkrat on obrne jo, porine jo ob zid,
Še preden se zavedla je, ji ga vtaknil je v r**.

Niti malo jo motila ni njegova potna srajca,
Uživala je tudi ona, fant ko praznil si je j****.

In zdej poreče kdo, da te besede čista so blamaža,
Ljudje počno to vsakodnevno, pa se n'ben ne zgraža.

28.5.08

Akrostih 0027


Mar ne prebode nje pogled te, uspeš le zakričati,
Ah, globina nje oči, redkim na nogah uspe obstati.
To nje moč žari, slepi in drugim jemlje ves pogum,
Edina je rešitev, glavo ti da skloniš in si rešiš um.
Je to resnica, kdor verjame ne, kar pripiše sebi naj,
Ako slep, ubog bode ostal od čarov nje za vekomaj.

16.5.08

Akrostih 0026


Prave barve tiste so, prevzamejo ki nas,
Edine so, lepote njih ki ne izbriše niti čas.
To je barva nje oči zelenih, njih sladkosti,
Res omamijo, treznost, moramo se zbosti,
Ah, lepote takšne nikomur nikoli ni zadosti.

12.4.08

Akrostih 0025


Pridnost in marljivost, dve lepi sta vrlini,
Rad ljudi vsak takšne v svoji bi imel bližini.
Eni pa lenuhi smo, se nam nikamor ne mudi,
Mislimo da tud se samo kaj od sebe postori.
Od takih neke vztrajnosti ni da b'se nadejal,
Res ne veš al bi se zjokal al se jim smejal.