Haiku 0019

Nedosegljivo?!
Stopi na prste, človek.
Brez truda ni nič.

Haiku 0018

Moški in ženska.
Je možno prijateljstvo ?
Ne, preveč strasti.

(Š)Portret 0005

To sila je neskončna, ki pokaže jo ko se zavzame,
A prav to je tisto, tekmicam ki njenim dih vzame.
Mišljenje je večine, mečejo da disk ali kladivo,
Atletinje z zunanjostjo vse prej kot zanimivo.
Resno je v zmoti, kdor bi njo vtaknil v isti koš,
Ah, z lepoto svojo zmeša pamet še tko trdih mož.

Haiku 0017

Ujetnik svoje
puščave sem življenja
le smrti žejen.

Haiku 0016

Ko prideš do dna
sta vedno dve poti. Gor
ali na bolje.

Haiku 0015

Kaj življenje je?
Rana, kri ki jo poji,
in ne zaceli.

(Š)Portret 0004

Se le pume črne gibčnost z njeno lahk' primerja,
Ni take gracioznosti drugje, ko po zaletu dirja.
Enga diha čas in zamudiš jo ko leti skoz zrak,
Že je pesek blizu, ko odrine v tretji se korak.
A ni le moč surova, ki ima jo ona, kar jo krasi,
Nje oči tako globoke, v njih vsak moški se izgubi,
Ak v njih predolgo gleda, lahko mu pamet pogubi.

Akrostih 0029

Noči bi temo črno z lahkoto nje oči razbile,
Imajo ognja toliko v sebi, da bi še led topile.
Kdor pogleda jih, mu pamet in srce prežge,
A za lepoto tako, tvegati je vredno, ali ne?

(Š)Portret 0003

Mišice ima kot skala trdne, lahko drevesa z njimi ruva,
Rok njegovih moč neznanska, za pravi jo trenutek čuva,
Slaven ampak skromen, čeprav najdlje on kroglo suva.

Haiku 0014

Vprašanje! Kdo sem?
Napaka šestega dne?!
Odveč sam sebi!