Rima 0006

Kot mož in oče, vem kaj je obljubljena zvestoba,
A lenoba, moja ljubica, spremljala me bo do groba.

Akrostih 0010

Akotudi deklica je drobna, nosi moč v sebi,
Je ni ovire ne napora, ki b'ga zmogla ne bi.
Da pa ne bi mislil kdo da to kaka je pošast,
Ah ne, tud lepoto dal je bog ji v trajno last.

Akrostih 0009

Mladenka ti postajaš, vsak dan bolj samosvoja,
Ali srečna boš, v tujih rokah ni usoda tvoja.
Jedino eno pomni, če se svet ti bo podiral,
Imaš mene, očeta, ki v vsem te bo podpiral.

Akrostih 0008

Njen nasmeh očara te podnevi, sred noči,
In s pogled svojim čarovniško te uroči,
Ni junaka lepote njene ki lahko se ubrani,
Ak z ljubeznijo napade ona, srce ti rani.

Sonet 0003

Ima prjat'le vsak k'dar sonce sije,

Njih mal zdrži, ko zima se obeta,
Takrat svetloba vsem ko je odvzeta,
Imaš li njega, temo vso razbije.

Hočeš li poznat, kak' se barve zlije,
Al postavitev dobro je zadeta,
Rešitev res ni njega vsaka sveta,
Mal napačnih je, se na konc' odkrije.

A velikost človeka ni le delo,
Tud' vince rujno sladko in jedača,
Je tam kjer on sedi povsod veselo.

Ak dela dobro naj mu bog poplača,
Živet mu upajmo bo dolg' uspelo,
Užitki dolgi pa kot jara kača.

Akrostih 0007

Tama spustila se, srce moje puni tuga,
Imam oči pune suza, izgubio sam druga.
Tebe voljeh, hodao sam putem tvojim,
Umreh ti, dane hladne sam sad brojim.

Rima 0005

Grofice inu dame fine so nekoč nosile drage broške,
Dan's pa vsaka s polno malho si omisli nove joške.

Rima 0004

Naj splačalo bi poštenje se, a vse drugače kaže,
Najvišje pride tisti, ki najbolj prepričljivo laže.

Akrostih 0006

Dehtečga cveta se lepota skrije,
Očesu ko lepota njena se razkrije.
L'dem se čar poredko tak prikaže,
Oh, kdor vidi jo, ta se ne zmaže.
Res ni besed, opisali da bi njo,
Edin na slik zajet poskus'mo to,
Silno mičnost in prikupnost vso.

Akrostih 0005

Videt njo, reskira č'lovk slepoto,
Edin še sonca blišč tako ma lepoto.
Se mal deklet lahko s tem pohvali,
Narave čar na njej da b'občud'vali,
Ah, ob njej možje postanejo živali.

Rima 0003

Kaj iz moškega želi nar'dit si ženska vsaka,
Kralja svojege srca al dvorskega bedaka?

Akrostih 0004

Malokdo verjame v pravo še ljubezen,
A tisti ki, opije ga, več n'kol ni trezen.
Ta občutek, ko v telesu, kri v žilah vre,
Eno ko ime v srcu, zasenči druge vse.

Jesti, piti, to v stanju tem pomembno ni,
Ah, kako je luštno v oblakih, brez skrbi.
Ima pa tale čudna l'bezen eno le napako,
Ni vedno večna, jo treba vzet je tako.

Naj še tako se nemogoče zdi, žal je res,
Enkrat mine vse, razen pekla in nebes.
Je pa res tud' to, da včasih dvema rata,
Celo življenje skupaj biti, če le znata.

Rima 0002

Kot človeka me v življenju najbolj moti,
da v oblekah sijajnih največji so faloti.

Sonet 0002

Glej, tam deklet na štartu je kopica,
Resnično hitre, željne zmagovati,
A eni mogle bodo se predati,
Najboljša njih, postala bo kraljica.

Dokler ne sliš možakarja se klica,
Obrazi mrki, da jih ni spoznati,
Veliko trmo v njih je prepoznati,
Cel položaj je oster kakor špica.

Da prva ona bo takoj je jasno,
Ak stavil kdo drugač je, solze lije,
Njen tek opazovati, več kot krasno,

Enake, zmogla njen korak k'bi, ni je,
Je prva, druge pridejo prekasno,
In slava njena vsa, Olimp zasije.

Rima 0001

Mar čudno ni, da v mestih brez metroja,

Metroseksualcev več je kot v hlevu gnoja.

Akrostih 0003

Udarce trde mi deli življenje, prekleto bodi,
Puščava je neskončna, kjer moja duša blodi.
Al zima al poletje, razjeda tuga me enaka,
Ni jasnine, sonca, le oblakov temnih beda.
Je nada tista, ki drži nad vodo mojo barko,
Edina ki odganja njo, s koso ostro starko.

Akrostih 0002

Sončni griči, doline kot iz bajk vzete,
Lepote tukajšnjih so krajev neizpete.
Odsihmal pa se po svetu šir'jo govorice,
Vrle kak so deklice, slovenske lepotice.
Ena mična bolj od druge, Pepelke uročene,
Ni skrivnost, da so foušljive tujcev žene,
In da moške začarajo zlahka še tko klene.
Junakov tukajšnjih so krajev to potomke,
Ak ne spoštuješ jih, dož'viš udarce gromke.

Sonet 0001

Jedina je narava, ki ustvarja,
Enkratna bitja, krasna, čudovita,
Resnica v njih, milina nežno skrita,
Edina, ki v seb' se ne pretvarja.

Bogastva svoja čisto vsem podarja,
Otroc smo njeni, deca vedno sita,
Vseh svojih bitk je zmagovalka zvita,
Iskrena mati, ki nas zagovarja.

Šele ko vid'mo njo pa se zavemo,
Popolna kot so stroji samodejni,
Edin jo bogu pripisati smemo.

Lepota nje odžeja ko smo žejni,
Cel svet postane siv njo ko uzremo,
Iskat krasnejšo bil b'napor brezmejni.

Akrostih 0001

Zakaj pisati nekaj kar nihče ne bode bral,
Al norost ali potreba da bi novo pot ubral.
Če komu všeč je, bere naj, ostali zamižite,
Edini nisem, morda c'lo sami bolje naredite.
To ne, pisal sam ne bom kot še miljon ljudi,
En tak čudaško butast stil morda me izdvoji,
Kup tuge in solza, a morda le kdo se nasmeji.