Akrostih 0004

Malokdo verjame v pravo še ljubezen,
A tisti ki, opije ga, več n'kol ni trezen.
Ta občutek, ko v telesu, kri v žilah vre,
Eno ko ime v srcu, zasenči druge vse.

Jesti, piti, to v stanju tem pomembno ni,
Ah, kako je luštno v oblakih, brez skrbi.
Ima pa tale čudna l'bezen eno le napako,
Ni vedno večna, jo treba vzet je tako.

Naj še tako se nemogoče zdi, žal je res,
Enkrat mine vse, razen pekla in nebes.
Je pa res tud' to, da včasih dvema rata,
Celo življenje skupaj biti, če le znata.