Akrostih 0015

Lejte to dekletce malo, šele nekaj mesecev ima,
A to prava tekmovalka bo, saj se pregristi zna.
Ni li to morda zato, ker obadva taka sta ta stara,
Ah, starša nje človeka sta, ne najdeš jima para.

Haiku 0003

Nič od nič je nič.
Nič od vsega tudi nič.
Čemu potem trud?

Akrostih 0014

Afrodita je li njena mati, lepota mitološka,
Ni Zevs morda ji oče, ki vse nadzira zviška.
Upam zapisati da božja milost iz oči ji sije,
Škratek mali, ki za jutri upanje nam vlije,
Ah, sonček je, ki ga noben oblak ne skrije.

Haiku 0002

Na koncu konca
je začetek novega
začetka konca.

Akrostih 0013

Je resnica daleč, ali tu je, ali le nebo jo skriva,
Edino tisti vedel bi, na straneh obeh kateri biva.
Ljudi pa takih ni, življenje eno svoje vsak ima,
Enkrat smrt ko jih obišce, resnica znana je vsa.
Nikoli več ne vidiš njih, večnosti ki so zapisani,
A vendar iz spominov naših nikdar ne izbrisani.

Akrostih 0012

Neskončo moč narave ukroti za šalo,

In strahu pri tem ne pokaže niti malo.
Ne krasi pa le pogum je in tekem slava,
Ampak ljubek tud' obraz in bistra glava.

Haiku 0001

Zemlja je pekel.
Nebesa. Kraj, ki ga ni.
Kam grem po smrti?

Akrostih 0011

Prosil sem boga naj odkrije mi lepote svet,
On usliši prošnjo, pokaže najkrasnejši cvet.
Ljudem ob njenih čarih hipoma zastane dih,
Očarljivost njeno vsak zna pretopit v stih.
Ni niti kančka pretiravanja v besedah teh ,
A nejeverneže največje hitro uroči nje smeh.

Sonet 0004

Hudič v meni zadnjo uro bije,
Radost skesane duše ga opija, 
Iščoč se zlobo on v krčih zvija,
Bori zaman se svoje solze lije.

A kaj peklenščka sili t'ko da vpije,
Rojeva se ljubezen, ga ubija,
Je konec, krsto mu srce zabija,
Ej, zan'ga n'kol več sonce ne posije.

Veš li da to si ti, občudovana,
Napake vse in zlobo z mene sprala,
Al veš da taka moč ni vsaki dana.
To šala ni, bi druga to ne znala,
Ak to spoznaš ostani t'ko zagnana,
Še grešnih duš veliko boš oprala.