Sonet 0004

Hudič v meni zadnjo uro bije,
Radost skesane duše ga opija, 
Iščoč se zlobo on v krčih zvija,
Bori zaman se svoje solze lije.

A kaj peklenščka sili t'ko da vpije,
Rojeva se ljubezen, ga ubija,
Je konec, krsto mu srce zabija,
Ej, zan'ga n'kol več sonce ne posije.

Veš li da to si ti, občudovana,
Napake vse in zlobo z mene sprala,
Al veš da taka moč ni vsaki dana.
To šala ni, bi druga to ne znala,
Ak to spoznaš ostani t'ko zagnana,
Še grešnih duš veliko boš oprala.