Akrostih 0028

Kaj žene jo, da kot na krilih vetra zmožna je leteti,
Ostali tekmovalci, le malo njih njo zmore prehiteti.
Ljudje strmijo ob nje moči, vir neskončne energije,
Eden ali dva obrata na pedalih, vse tekmece ubije.
Se zdi kot bitje z drugega planeta, vsa vesolja sila,
A krasota in vsi čari njeni, lahko bila bi gozdna vila.
Res vse zgoraj zdi se kot neskončna prazna hvala,
Kar ni sporno, da je zmagovalka Alpe-Adria pokala,
A le ona ve koliko za slavo tako leto celo je garala.

Rima 0010

Srečal je mladenič dekle mlado inu čilo,
Uganiti ni težko kaj naprej se je godilo.

Najprvo si ogrel je svoje močne roke moške,
Presenetil je dekle, ko jo zgrabil je za j****.

Njej početje to njegovo ni bila velika muka,
Globoko v sebi že se veselila dobrega je f***.

Oba t'ko vroča, biti je hitrej začela urca,
Se ona opogumila je in prijela ga za k****.

Ob tem se ji rdečica prikradla je na lička,
Nemirna je bila, ker že srbela jo je p****.

Kar naenkrat on obrne jo, porine jo ob zid,
Še preden se zavedla je, ji ga vtaknil je v r**.

Niti malo jo motila ni njegova potna srajca,
Uživala je tudi ona, fant ko praznil si je j****.

In zdej poreče kdo, da te besede čista so blamaža,
Ljudje počno to vsakodnevno, pa se n'ben ne zgraža.

Akrostih 0027

Mar ne prebode nje pogled te, uspeš le zakričati,
Ah, globina nje oči, redkim na nogah uspe obstati.
To nje moč žari, slepi in drugim jemlje ves pogum,
Edina je rešitev, glavo ti da skloniš in si rešiš um.
Je to resnica, kdor verjame ne, kar pripiše sebi naj,
Ako slep, ubog bode ostal od čarov nje za vekomaj.

Akrostih 0026

Prave barve tiste so, prevzamejo ki nas,
Edine so, lepote njih ki ne izbriše niti čas.
To je barva nje oči zelenih, njih sladkosti,
Res omamijo, treznost, moramo se zbosti,
Ah, lepote takšne nikomur nikoli ni zadosti.

Akrostih 0025

Pridnost in marljivost, dve lepi sta vrlini,
Rad ljudi vsak takšne v svoji bi imel bližini.
Eni pa lenuhi smo, se nam nikamor ne mudi,
Mislimo da tud se samo kaj od sebe postori.
Od takih neke vztrajnosti ni da b'se nadejal,
Res ne veš al bi se zjokal al se jim smejal.

Haiku 0010

Kam odšlo boš ti,
življenje moje drago,
ko smrt me najde.

Akrostih 0024

To vedi, srce da moje le za tebe bije,
Je ljubezen moja to, ki jo nič ne ubije.
Ak ne verjameš, kako naj ti dokažem,
Šele čas pokazal bo, da jaz ne lažem,
In da sram me ni ker ti to pokažem.

Akrostih 0023

Fajn v temo brcam, tvoj ko stil kopiram,
Rekel bi lahko, da nekemu organu sviram.
A kaj ko dan za dnem men se potrjuje to,
Nespretno da pisanje rim ni največje zlo.
Cel je svet ponorel, še dobro da več te ni,
Edin še več bi pil, ko videl bi kaj se godi.
Tako pa mirno spi, tukaj ne zamujaš nič,
Upam da tud pome kmalu prišel bo hudič.

Haiku 0009

Vedno tvegajoč
optimist tvega da bo
postal pesimist.

Haiku 0008

Združiti srečo
in ljubezen je težko,
če to delaš sam.

Akrostih 0022

Strme klance moral bi preplezat,
Teči dolgo, se pri tem naprezat,
Ako želel bi dospeti v kraje take,
Še živijo kjer dekleta brez napake,
A kot nje lepote našel ne b' enake.

Rima 0009

POGUBNI MOŽ

Kar žurov v Ljubljani preteklih bilo je
si Tina za vsa'cga svoj čas je vzela
povsod je b'la zraven, povsod je hotela
bit tista ki fantov največ bo ujela.
Če koga se ona odloč'la je imet
se skriti ni mogel nikjer na tem svet.

Je treba priznati, je b'la lepotica
da takšno težko bi blo najti kjerkoli
tega se zavedla že v srednji je šoli
se faksu ognila je daleč okoli.
Neumna bila ni, naduvana pa
od vseh je le vase zagledana b'la.

Dobrota srca bila tuja je vedno
le zanjo bi sončece smelo sijati
ji prosim besede b'lo treba ni znati
vse kar je hotel so moral ji dati.
Ker palca pa najde za vsako se rit
tud Tini se nekaj je moral zgodit.

Pred koncem poletja na nek vroči petek
v Šiški ta žurka kot prej še nobene
se Tini zasvetijo očke zelene
hiti se pedenat in čimprej da krene.
Minika kratka in čeveljci rdeči
bluza prosojna, uhani bleščeči.

Pred klubom že polno spoliran'ga pleha
izbira je mladcev res pestra, velika
za glasbo didžej poskrbi kot se šika
ozračje popolno, da plesat vse mika.
Tina opazi v temi postavo,
tip je t'ko lep, da udari ji v glavo.

A vendar se zbere, v akcijo krene
pristopi in reče "Joj, kolk mi je vroče"
Mladenič ne trza, kot da jo on noče
to Tino razkuri še bolj njega hoče.
Popravi lase si in se našobi
z ritko pomiga, kot se spodobi.

To fanta predrami v oči ji pogleda
nasmehne se rahlo, a v njem ni topline
"Bi rada ti v meni vzbudila skomine,
al kaj t'ko predrzno mi kažeš obline?"
Jo prime za roko in stisne močno
za hip se zazdi ji pri srcu hladno.

Se spomni ko rekli doma so ji vedno
da tujcem zaupat iz prve ni šala
"Kaj ni to neumnost, zakaj bi se bala
jaz znanje imam da jih bom obvlad'vala!"
Ni ganil je niti nje mater jok
očetov zaman ves bil bes je in stok.

Odgnala je misli na vse te nasvete
uživala v gibih ob čednem plesalcu
čutila ni zlobe v črnem neznancu
da gre mu zaupat kot lovcu Bedancu.
On pa nalival je pijače vse več
razsodnost vsa njena počasi šla preč.

Se noči iztekala moč je počasi
ko Tini zazdi za dom da je ura
ponudi ji mladec prevoz s tega žura
je prec privolila kot brezglava kura.
Zavedala ni se da to je slabo
da vse to končalo se dobro ne bo.

Je zunaj čakalo ju črno vozilo
z zvezdo na nosu in temnimi stekli
prevoz za falote lahko bi mu rekli
v želji za takim so mnogi se opekli.
Odprl je vrata ponudil ji vstop
se Tina vsedla v svoj lastni je grob.

Grmenje motorja se čulo je glasno
ko zlobneža avtu so gume cvilile
so vratom ključavnice se zaklenile
se punci takrat so oči zasolzile.
Nazadnje so vidli obraz Tinin bled
potem pa za njo se izgubila je sled.

Akrostih 0021

Ali možnost je, kje da se rodi od nje bila ki bi hitrejša,
Lepotica mlada iz dneva v dan postaja vse močnejša.
Je ugibati težko do kam bo segla, zanjo meja ni nebo,
A gotovo v prihodnje tekmicam življenje zagrenila bo.

Akrostih 0020

Dec čudnega imena, iz močvirja izvira,
Ak ga vpraša kdo kako, reče le da hira.
Res, črnogledost, cinizem, njega so vrline,
Kdorkoli ga spozna, vse ga hitro mine.
On rad razdira šale, a kaj ko smešen ni,
Postane hitro enoličen čist za vse ljudi.
Obvlada on v življenju le eno par reči,
Poezija, ki jo zganja, ni ena teh stvari.
Otroc se ga bojijo, kričijo na ves glas,
Več takih če bi blo kot on, mutantska vas.
In zdej porečete, kaj ma stvor tak za živet,
Če sam pol je res, bi boljš mu b'lo umret.

Haiku 0007

Sanje so samo
nedoživete slike
stvarnega sveta.

Haiku 0006

Jutranja kava
in šilce optimizma
polepšata dan.

Akrostih 0019

Sezimo v roke si ob izrekanju teh želja,

Radost v srcih naj povzpne se do neba.
Ena misel, staro da bi čimprej pozabili,
Čistih duš v nov'ga jutra dan bomo stopili.
Naj uresničijo se tudi najbolj skrite iluzije,
Obrne vse naj se na bolje in ta grdo skrije.