Akrostih 0020

Dec čudnega imena, iz močvirja izvira,
Ak ga vpraša kdo kako, reče le da hira.
Res, črnogledost, cinizem, njega so vrline,
Kdorkoli ga spozna, vse ga hitro mine.
On rad razdira šale, a kaj ko smešen ni,
Postane hitro enoličen čist za vse ljudi.
Obvlada on v življenju le eno par reči,
Poezija, ki jo zganja, ni ena teh stvari.
Otroc se ga bojijo, kričijo na ves glas,
Več takih če bi blo kot on, mutantska vas.
In zdej porečete, kaj ma stvor tak za živet,
Če sam pol je res, bi boljš mu b'lo umret.