Akrostih 0024

To vedi, srce da moje le za tebe bije,
Je ljubezen moja to, ki jo nič ne ubije.
Ak ne verjameš, kako naj ti dokažem,
Šele čas pokazal bo, da jaz ne lažem,
In da sram me ni ker ti to pokažem.

Akrostih 0023

Fajn v temo brcam, tvoj ko stil kopiram,
Rekel bi lahko, da nekemu organu sviram.
A kaj ko dan za dnem men se potrjuje to,
Nespretno da pisanje rim ni največje zlo.
Cel je svet ponorel, še dobro da več te ni,
Edin še več bi pil, ko videl bi kaj se godi.
Tako pa mirno spi, tukaj ne zamujaš nič,
Upam da tud pome kmalu prišel bo hudič.

Haiku 0009

Vedno tvegajoč
optimist tvega da bo
postal pesimist.

Haiku 0008

Združiti srečo
in ljubezen je težko,
če to delaš sam.

Akrostih 0022

Strme klance moral bi preplezat,
Teči dolgo, se pri tem naprezat,
Ako želel bi dospeti v kraje take,
Še živijo kjer dekleta brez napake,
A kot nje lepote našel ne b' enake.

Rima 0009

POGUBNI MOŽ

Kar žurov v Ljubljani preteklih bilo je
si Tina za vsa'cga svoj čas je vzela
povsod je b'la zraven, povsod je hotela
bit tista ki fantov največ bo ujela.
Če koga se ona odloč'la je imet
se skriti ni mogel nikjer na tem svet.

Je treba priznati, je b'la lepotica
da takšno težko bi blo najti kjerkoli
tega se zavedla že v srednji je šoli
se faksu ognila je daleč okoli.
Neumna bila ni, naduvana pa
od vseh je le vase zagledana b'la.

Dobrota srca bila tuja je vedno
le zanjo bi sončece smelo sijati
ji prosim besede b'lo treba ni znati
vse kar je hotel so moral ji dati.
Ker palca pa najde za vsako se rit
tud Tini se nekaj je moral zgodit.

Pred koncem poletja na nek vroči petek
v Šiški ta žurka kot prej še nobene
se Tini zasvetijo očke zelene
hiti se pedenat in čimprej da krene.
Minika kratka in čeveljci rdeči
bluza prosojna, uhani bleščeči.

Pred klubom že polno spoliran'ga pleha
izbira je mladcev res pestra, velika
za glasbo didžej poskrbi kot se šika
ozračje popolno, da plesat vse mika.
Tina opazi v temi postavo,
tip je t'ko lep, da udari ji v glavo.

A vendar se zbere, v akcijo krene
pristopi in reče "Joj, kolk mi je vroče"
Mladenič ne trza, kot da jo on noče
to Tino razkuri še bolj njega hoče.
Popravi lase si in se našobi
z ritko pomiga, kot se spodobi.

To fanta predrami v oči ji pogleda
nasmehne se rahlo, a v njem ni topline
"Bi rada ti v meni vzbudila skomine,
al kaj t'ko predrzno mi kažeš obline?"
Jo prime za roko in stisne močno
za hip se zazdi ji pri srcu hladno.

Se spomni ko rekli doma so ji vedno
da tujcem zaupat iz prve ni šala
"Kaj ni to neumnost, zakaj bi se bala
jaz znanje imam da jih bom obvlad'vala!"
Ni ganil je niti nje mater jok
očetov zaman ves bil bes je in stok.

Odgnala je misli na vse te nasvete
uživala v gibih ob čednem plesalcu
čutila ni zlobe v črnem neznancu
da gre mu zaupat kot lovcu Bedancu.
On pa nalival je pijače vse več
razsodnost vsa njena počasi šla preč.

Se noči iztekala moč je počasi
ko Tini zazdi za dom da je ura
ponudi ji mladec prevoz s tega žura
je prec privolila kot brezglava kura.
Zavedala ni se da to je slabo
da vse to končalo se dobro ne bo.

Je zunaj čakalo ju črno vozilo
z zvezdo na nosu in temnimi stekli
prevoz za falote lahko bi mu rekli
v želji za takim so mnogi se opekli.
Odprl je vrata ponudil ji vstop
se Tina vsedla v svoj lastni je grob.

Grmenje motorja se čulo je glasno
ko zlobneža avtu so gume cvilile
so vratom ključavnice se zaklenile
se punci takrat so oči zasolzile.
Nazadnje so vidli obraz Tinin bled
potem pa za njo se izgubila je sled.

Akrostih 0021

Ali možnost je, kje da se rodi od nje bila ki bi hitrejša,
Lepotica mlada iz dneva v dan postaja vse močnejša.
Je ugibati težko do kam bo segla, zanjo meja ni nebo,
A gotovo v prihodnje tekmicam življenje zagrenila bo.

Akrostih 0020

Dec čudnega imena, iz močvirja izvira,
Ak ga vpraša kdo kako, reče le da hira.
Res, črnogledost, cinizem, njega so vrline,
Kdorkoli ga spozna, vse ga hitro mine.
On rad razdira šale, a kaj ko smešen ni,
Postane hitro enoličen čist za vse ljudi.
Obvlada on v življenju le eno par reči,
Poezija, ki jo zganja, ni ena teh stvari.
Otroc se ga bojijo, kričijo na ves glas,
Več takih če bi blo kot on, mutantska vas.
In zdej porečete, kaj ma stvor tak za živet,
Če sam pol je res, bi boljš mu b'lo umret.

Haiku 0007

Sanje so samo
nedoživete slike
stvarnega sveta.

Haiku 0006

Jutranja kava
in šilce optimizma
polepšata dan.