Sonet 0005

Milina njenih me oči prevzela,
Okamenel stojim, srce še bije.
Je žar v njih, še sonce t'ko ne sije,
C'lo led odtajati bi z njim uspela.

In angelski si lik je še nadela ,
Ga li pogledam, me takoj ubije.
Radosten glas me njen z'lo hit opije,
Ah, morat' bi orožni list imela.

Ni stas in glas edino kar premore,
Duh njen vesel besednega je boja,
Očarat ona te z lahkoto zmore.

Verjame li kdo to, ni briga moja,
Enake ni, priznam tu brez zavore,
Cel svet premore njen'ga ne opoja.

Rima 0008

Božični prazniki so čas veselja in pričakovanja,
Žal preveč praznih je besed in puhlega laganja.

Akrostih 0018

Hoče človek biti vsak zares postaven,

Resnično lep in vse še kar gre zraven.
A pride čas, upreti njej ne moreš se,
Nje čari, ni nihče imun, zapelje vse,
Ako podležeš ji, greh na špeh ti gre.

Akrostih 0017

Mar ptica nima kril z njimi da leti,

Ako jih porežeš ji, le nemo obsedi.
To dekle zapisano višavam je neba,
Edino to osvobodi jo, ji veselja da.
Je brez kril letenje, želja vseh ljudi,
A redki so, ki veselje to se jim zgodi.

Haiku 0005

Tragičen je smeh
človeka, ki se smeje
da premaga jok.

Haiku 0004

Počij, ljubezen.
Srce utrujeno je
a biti mora.

Akrostih 0016

Trdo delo, znoj in solze del so njenega življenja,
A jeklenega dekleta strah ni nobenega trpljenja.
Mladosti se odrekla je zavestno, njej jo zapisala,
Atletika je tista, njej zvesta za vedno bo ostala.
Rekel bode kdo, kaj mladi lepotici tega treba je,
A punca ni brez glave, kaj dela, kaj želi, ve vse.

Rima 0007

Šola da ti izobrazbo, kopico teoretičnega znanja,
Uspeš pa le, če drugim znaš prodati čimveč sranja.

Akrostih 0015

Lejte to dekletce malo, šele nekaj mesecev ima,
A to prava tekmovalka bo, saj se pregristi zna.
Ni li to morda zato, ker obadva taka sta ta stara,
Ah, starša nje človeka sta, ne najdeš jima para.

Haiku 0003

Nič od nič je nič.
Nič od vsega tudi nič.
Čemu potem trud?

Akrostih 0014

Afrodita je li njena mati, lepota mitološka,
Ni Zevs morda ji oče, ki vse nadzira zviška.
Upam zapisati da božja milost iz oči ji sije,
Škratek mali, ki za jutri upanje nam vlije,
Ah, sonček je, ki ga noben oblak ne skrije.

Haiku 0002

Na koncu konca
je začetek novega
začetka konca.

Akrostih 0013

Je resnica daleč, ali tu je, ali le nebo jo skriva,
Edino tisti vedel bi, na straneh obeh kateri biva.
Ljudi pa takih ni, življenje eno svoje vsak ima,
Enkrat smrt ko jih obišce, resnica znana je vsa.
Nikoli več ne vidiš njih, večnosti ki so zapisani,
A vendar iz spominov naših nikdar ne izbrisani.

Akrostih 0012

Neskončo moč narave ukroti za šalo,

In strahu pri tem ne pokaže niti malo.
Ne krasi pa le pogum je in tekem slava,
Ampak ljubek tud' obraz in bistra glava.

Haiku 0001

Zemlja je pekel.
Nebesa. Kraj, ki ga ni.
Kam grem po smrti?

Akrostih 0011

Prosil sem boga naj odkrije mi lepote svet,
On usliši prošnjo, pokaže najkrasnejši cvet.
Ljudem ob njenih čarih hipoma zastane dih,
Očarljivost njeno vsak zna pretopit v stih.
Ni niti kančka pretiravanja v besedah teh ,
A nejeverneže največje hitro uroči nje smeh.

Sonet 0004

Hudič v meni zadnjo uro bije,
Radost skesane duše ga opija, 
Iščoč se zlobo on v krčih zvija,
Bori zaman se svoje solze lije.

A kaj peklenščka sili t'ko da vpije,
Rojeva se ljubezen, ga ubija,
Je konec, krsto mu srce zabija,
Ej, zan'ga n'kol več sonce ne posije.

Veš li da to si ti, občudovana,
Napake vse in zlobo z mene sprala,
Al veš da taka moč ni vsaki dana.
To šala ni, bi druga to ne znala,
Ak to spoznaš ostani t'ko zagnana,
Še grešnih duš veliko boš oprala.

Rima 0006

Kot mož in oče, vem kaj je obljubljena zvestoba,
A lenoba, moja ljubica, spremljala me bo do groba.

Akrostih 0010

Akotudi deklica je drobna, nosi moč v sebi,
Je ni ovire ne napora, ki b'ga zmogla ne bi.
Da pa ne bi mislil kdo da to kaka je pošast,
Ah ne, tud lepoto dal je bog ji v trajno last.

Akrostih 0009

Mladenka ti postajaš, vsak dan bolj samosvoja,
Ali srečna boš, v tujih rokah ni usoda tvoja.
Jedino eno pomni, če se svet ti bo podiral,
Imaš mene, očeta, ki v vsem te bo podpiral.

Akrostih 0008

Njen nasmeh očara te podnevi, sred noči,
In s pogled svojim čarovniško te uroči,
Ni junaka lepote njene ki lahko se ubrani,
Ak z ljubeznijo napade ona, srce ti rani.

Sonet 0003

Ima prjat'le vsak k'dar sonce sije,

Njih mal zdrži, ko zima se obeta,
Takrat svetloba vsem ko je odvzeta,
Imaš li njega, temo vso razbije.

Hočeš li poznat, kak' se barve zlije,
Al postavitev dobro je zadeta,
Rešitev res ni njega vsaka sveta,
Mal napačnih je, se na konc' odkrije.

A velikost človeka ni le delo,
Tud' vince rujno sladko in jedača,
Je tam kjer on sedi povsod veselo.

Ak dela dobro naj mu bog poplača,
Živet mu upajmo bo dolg' uspelo,
Užitki dolgi pa kot jara kača.

Akrostih 0007

Tama spustila se, srce moje puni tuga,
Imam oči pune suza, izgubio sam druga.
Tebe voljeh, hodao sam putem tvojim,
Umreh ti, dane hladne sam sad brojim.

Rima 0005

Grofice inu dame fine so nekoč nosile drage broške,
Dan's pa vsaka s polno malho si omisli nove joške.

Rima 0004

Naj splačalo bi poštenje se, a vse drugače kaže,
Najvišje pride tisti, ki najbolj prepričljivo laže.

Akrostih 0006

Dehtečga cveta se lepota skrije,
Očesu ko lepota njena se razkrije.
L'dem se čar poredko tak prikaže,
Oh, kdor vidi jo, ta se ne zmaže.
Res ni besed, opisali da bi njo,
Edin na slik zajet poskus'mo to,
Silno mičnost in prikupnost vso.

Akrostih 0005

Videt njo, reskira č'lovk slepoto,
Edin še sonca blišč tako ma lepoto.
Se mal deklet lahko s tem pohvali,
Narave čar na njej da b'občud'vali,
Ah, ob njej možje postanejo živali.

Rima 0003

Kaj iz moškega želi nar'dit si ženska vsaka,
Kralja svojege srca al dvorskega bedaka?

Akrostih 0004

Malokdo verjame v pravo še ljubezen,
A tisti ki, opije ga, več n'kol ni trezen.
Ta občutek, ko v telesu, kri v žilah vre,
Eno ko ime v srcu, zasenči druge vse.

Jesti, piti, to v stanju tem pomembno ni,
Ah, kako je luštno v oblakih, brez skrbi.
Ima pa tale čudna l'bezen eno le napako,
Ni vedno večna, jo treba vzet je tako.

Naj še tako se nemogoče zdi, žal je res,
Enkrat mine vse, razen pekla in nebes.
Je pa res tud' to, da včasih dvema rata,
Celo življenje skupaj biti, če le znata.

Rima 0002

Kot človeka me v življenju najbolj moti,
da v oblekah sijajnih največji so faloti.

Sonet 0002

Glej, tam deklet na štartu je kopica,
Resnično hitre, željne zmagovati,
A eni mogle bodo se predati,
Najboljša njih, postala bo kraljica.

Dokler ne sliš možakarja se klica,
Obrazi mrki, da jih ni spoznati,
Veliko trmo v njih je prepoznati,
Cel položaj je oster kakor špica.

Da prva ona bo takoj je jasno,
Ak stavil kdo drugač je, solze lije,
Njen tek opazovati, več kot krasno,

Enake, zmogla njen korak k'bi, ni je,
Je prva, druge pridejo prekasno,
In slava njena vsa, Olimp zasije.

Rima 0001

Mar čudno ni, da v mestih brez metroja,

Metroseksualcev več je kot v hlevu gnoja.

Akrostih 0003

Udarce trde mi deli življenje, prekleto bodi,
Puščava je neskončna, kjer moja duša blodi.
Al zima al poletje, razjeda tuga me enaka,
Ni jasnine, sonca, le oblakov temnih beda.
Je nada tista, ki drži nad vodo mojo barko,
Edina ki odganja njo, s koso ostro starko.

Akrostih 0002

Sončni griči, doline kot iz bajk vzete,
Lepote tukajšnjih so krajev neizpete.
Odsihmal pa se po svetu šir'jo govorice,
Vrle kak so deklice, slovenske lepotice.
Ena mična bolj od druge, Pepelke uročene,
Ni skrivnost, da so foušljive tujcev žene,
In da moške začarajo zlahka še tko klene.
Junakov tukajšnjih so krajev to potomke,
Ak ne spoštuješ jih, dož'viš udarce gromke.

Sonet 0001

Jedina je narava, ki ustvarja,
Enkratna bitja, krasna, čudovita,
Resnica v njih, milina nežno skrita,
Edina, ki v seb' se ne pretvarja.

Bogastva svoja čisto vsem podarja,
Otroc smo njeni, deca vedno sita,
Vseh svojih bitk je zmagovalka zvita,
Iskrena mati, ki nas zagovarja.

Šele ko vid'mo njo pa se zavemo,
Popolna kot so stroji samodejni,
Edin jo bogu pripisati smemo.

Lepota nje odžeja ko smo žejni,
Cel svet postane siv njo ko uzremo,
Iskat krasnejšo bil b'napor brezmejni.

Akrostih 0001

Zakaj pisati nekaj kar nihče ne bode bral,
Al norost ali potreba da bi novo pot ubral.
Če komu všeč je, bere naj, ostali zamižite,
Edini nisem, morda c'lo sami bolje naredite.
To ne, pisal sam ne bom kot še miljon ljudi,
En tak čudaško butast stil morda me izdvoji,
Kup tuge in solza, a morda le kdo se nasmeji.